Prijetna vasica z razgibanim vaškim življenjem, je štela med vojnama cca 2300 prebivalcev. V kraju je delovalo kar 14 gostiln in še več puši šankov.trgovine,kovači, pek, 2-3 mesarji, kolarji, krojači, šivilija, ciglana, čevljarji, mlekarna,cementni izdelki,strojarna, ledrarija, trafika, štirje mlini,apnarji.Še sedaj so ostala imena Pri Kolarju, pri Mlinerju  pri Apnarju… Pek je imel Fanta, ki je raznašal kruhin žemlje  v košu kilometre daleč, ker se s tem , kar je prodal v centru, ni mogel preživljati.

Gostilničarja Gabron in Kraner sta imela ''ribnike'', ki so jih jeseni zajezili in pozimi, ko je voda zamrznila, sekali led in ga s konji prevažali v ledenice. Led je držal celo leto in na njem so hladili pijačo in meso.

Trgovci so vozili robo iz Brežic ali Mestinja s konji (takrat ni nihče dostavljal). Moka, sladkor, sol itd so bili v vrečah, petrolej pa v sodih in si moral ponj s steklenico. Trgovec Degen je hodil s svojo stojnico tudi drugam (ob semenjih dneh), predvsem v Klanjec in Podčetrtek in tam prodajal predvsem metrsko blago, nogavice in podobno (tekstilnih izdelkov takrat ni bilo).

Kmetje so prodajali vino, sadje, živino in svinje, jajca ipd. Prebivalstvo se je preživljalo z obdelavo zemlje in dnino. Pozneje. Ko so gradili cesto na Svete Gore in v Podsredo, pa je veliko moških dobilo delo tam s pogojem, da si bil ''desničar'', sicer ni bilo ''šans''

Na dnino pa so prihajali tudi Hrvati. Bili so poceni delovna sila in so delali tudi ob svoji hrani (ob kosu koruznega kruha), da so zaslužili kakšen groš več. Prespali so na hlevih ali podstrešju, v listju, kjerkoli. Z eno besedo – bila je revščina. Spominjam se primerov, ko je dninarica dobila pri velikem kmetu za ves dan dela na njivi 1 kg koruzne moke. Težko si danes kdo mlajših predstavlja, kako se je živelo brez elektrike, brez kakršnegakoli stroja (kot je kosilnica, nakladalka, motorna žaga ali pralni stroj) vse so opravljale roke, pa vendar so se kljub težkemu delu po večerih zbrali fantje pri Hohnjecu (na klopi pred hišo) in peli polno v noč, zjutraj pa so ob 4.00 s koso na rami odšli na travnik.

Černelč je bil veletrgovec. V zimi je odkupoval purane, jih potem poklane in očiščene pošiljal z ladjo v Anglijo (za božič). Ko je bila nekoč zima premila, se je celotna pošiljka pokvarila. Utrpel je ogromno škodo. Pozneje je poskušal še s kopanjem premoga na Plesu, kar mu je dodatno pomagalo, da je bankrotiral.

Župan Zorenč je vsako leto vrežiral igro. Spominjam se: Osojskega mutca, Domna, Guzaja itd.

Na vaje so prihajali z Zgornjih Trebč in drugod v snegu in dežju peš, saj še kolesa ni bilo pri hiši. Dvorana je bila vedno nabito polna. Za pusta in Štefanovo je bila pri Kranerju veselica, plesalo in pelo se je do ranega jutra. Kadar pa so prišli fantje iz Orešja, se je tudi pretepalo, marsikdaj se je zasvetil tudi nož.

Zabavno pa je bilo predvsem v času ličkanja koruze – kožuhanja po domače. Včasih je bilo kožuhačev več kot košev koruze, zbijali so šale, se pričkali, plesali in počeli neumnosti, gospodinje pa so postregle s potico (ki je bila redko na mizi) in jabočnikom, vino se je namreč prodalo.

Največ zabave pa je bilo za pusta, ko je bila na nogah vsa vas. Nekje v 30 – letih so vozili ''dedeja'' dekletu, ki ga je fant pustil na cedilu. Naslonili so ga na vežna vrata. Neki oče dekleta je dobesedno ponorel (grozil s pištolo) in pozneje organizatorje tožil. Zadeva je prišla na sodišče (ki je bilo takrat v Kozjem). Obsojeni so bili na nekaj dni zapora. V Kozje v zapor so se odpeljali s kočijami in muzikantom. Ponoči pa v ''restu'', ki je bil pred sodiščem in sredi Kozjega, prepevali, da ni vso noč kozjanski center spal. Hrano so si naročali iz gostilne Podlinšek, ker jim ričet seveda ni ustrezal.

Kramer iz Čehovca (rekli so mu Amerikanec) je za neki pust dal zgraditi cel vlak iz kartona z lokomotivo in vagoni, uniformiranimi sprevodniki in vlakovodjo. Dopoldan na pusta so polagali tračnice, popoldan pa je vlak pripeljal iz Čehovca proti vasi. Da se je trlo ljudi je jasno in še leta po tem dogodku so se smejali, če so se tega spominjali.

V vasi sta delovali dve društvi: Orli, ki so bili seveda močno društvo, ker je imel komando župan Zorenč (tudi banski svetnik), torej glava vasi ali kakor bi temu rekli Hrvati ''bog i batina''. Imeli so še takrat ''Prosvetni dan'', seveda pol manjši od sedanjega. Prirejali so tudi tabore, na katere je prihajalo ogromno ljudi iz vse Slovenije, seveda vsi v njihovih nošah. To so bili desno usmerjena stranka. Levi so bili Sokoli, ki so bili v manjšini, vendar dobro organizirani. Vodil jih je Valenčak. Sokoli so svoje zbore imenovali zlete. Iz Šempetra so se vozili ob kakih priložnostih na Bizeljsko, v Brežice, v Cerklje in drugam. Premožnejši so odšli v Prago, kjer je bil vedno vsesokolski zlet in center evropskega sokolstva.Čehi so sprejemali Slovence z velikim navdušenjem in gostoljubnostjo – bili smo Slovani.

Sicer pa je bila med levimi in desnico vedno ribarija. Orli so zamenjali Sokole z opicami, Sokoli orle s čuki.

Sicer pa je elita imela ob večerih zbirališče po gostilnah. Igrali so karte, se pogovarjali – ob nedeljah pa peš na Svete Gore, k Sokolu, h Kralju na Trebče, k Valenčaku v Dekmanco. Avto so bile takrat samo sanje. Imel ga je samo Kramer v Čehovcu, Kralj na Trebčah in Pavlin. Če si hotel v Zagreb, si moral pešačiti do Dobove in potem z vlakom dalje. Imeli smo avtobusno vezo Šempeter – Celje.

Zdravnik dr. Kunej je bil eden redkih, ki je zdravil pljučnico brez takrat še nepoznanih antibiotikov in marsikateremu rešil življenje.